— Prispevki —

Moderator: Igor Bračič

Tehnik: Luka Seliškar

Glasbenik: Rok Zalar

Sodniški ekscelenci: Staša Bračič, Gašper Tesner

Ostali prisotni: Bravo, troblja

Romanje Impro lige v oddaljene štajerske konce se je začelo pred Kinom Šiška, ki se je za to veselo priložnost odel v striparske barve. Elegantno smo se natrpali v vozila in se odpravili na dolgo romanje v deželo, ki ponosno nudi zatočišče Bravu[1].

Intro

Tičožitje so ostali vsaj delno zvesti svojemu imenu ter nam uprizorili hranjenje neidentificirane vrste perjadi (Tičožretje, recimo) in nesrečno usodo njegove hranilke. Udarne vrstice: »Otroci, pazite se, tički so lačni«.

Vse najboljše so se vrgli v bolj retro vode in nam uprizorili moderno interpretacijo Marilyninega prepevanja »gospodu predsedniku« in v zadrego spravili štajerskega Domna. Žal nam je, Domen. Res nam je žal.

Ogrevalna disciplina

V ogrevalni disciplini smo se ubadali z neznanim predmetom. Vrhunec smešnosti: wrecking ball in Zoidberg. Pohvale Tičožitju, ker jim je uspelo v disciplino vplesti ime svoje ekipe.

Minute

Tekmo so pričeli Tičožitje. Dani predlogi so precej hitro postali neprepoznavni. Spremljali smo vse od švicarskega tragičnega trilerja do opolzke prežvekovalske pornografije, premagovalo pa se je tudi oviro med igralci in gledalci, ko se je konstantno skakalo iz odra. Triglav, varilec in redovalnica so tako postali: Pohorje/Švica/gorovje, mlekar/molzer/model z mlečnimi izdelki, prepad/Höhle, Teller/disk/vinika. Pohvale madžarskozvenečemu đibrišu, graje pa precej očitno nemškim besedam, ki so pri nekaterih izstopale.

Vse najboljše so rahlo uspešneje sledili danim predlogom, smo se pa ponovno spogledovali z nemščino – »Bezahlen Sie!«. Pohvale inovativnemu prikazu »daktejpa« – quack, quack + tape. Termoelektrarna, branjevka in daktejp so postali: usmrtovalnica/usmrtjevalnica/električna smreka na trdo gorivo, filozof/diplomirani filozof, ki dela na trgu/model, ki prodaja karamelizirana jabolka. Kot najmlajša ljubljanska branjevka si upam trditi, da je meja med filozofom in branjevko res nemalokrat zabrisana, tako da je bila napaka čisto sprejemljiva.

2 : 1 za Vse najboljše

Perspektive

Vse najboljše so precej nehvaležen predlog (porod) naredili rahlo manj nehvaležnega, presežkov pa tukaj vseeno ni bilo. Porod smo spremljali iz perspektive sina, brezposelnega očeta in Marije (matere). Tokrat smo se na srečo izognili raznoraznim perspektivam kirurškega orodja. Pri brezposelnem očetu sem pogrešala malenkost več brezposelnega aspekta, pri Mariji me je navdušil stavek: »Bolečina naju bo združila!«, zabaval pa me je tudi ezoteričen sinov monolog, v katerem si je želel vrnitve v svojo prvotno domovino.

Tičožitje so nam uprizorili sedmino. To smo spremljali iz perspektive mrtve, kelnarja in otroka, ki je juho. Pogrešala sem kako rahlo spretnejše manipuliranje s perspektivami, saj se občasno niso skladale s predstavljenimi liki, oziroma je bilo očitno, da se drugi akterji niso prilagajali vodilni perspektivi. Pohvale truplu, ki je med natakarjevim tragičnim in sizifovskim prinašanjem juhe prosilo za juho.

3 : 0 za Vse najboljše

Spremen!

Vse najboljše so se nahajali na troli. Spremljali smo precej gledljiv prizor med starko in nadležnim in brezobzirnim najstniškim huliganom, za katerega se je na koncu izkazalo, da je invalid. Pohvala terminu »transformer invalid«[2]. Korektno menjavanje, lep preobrat na koncu.

Tičožitje so nam prikazali odnos med dvema, ki imata skupaj omarici na fitnesu. Pogrešala sem neko rdečo nit ali pa povezavo med karakterjem in zgodbo, saj se je najprej sovražen fitneser, ki je ostro kritiziral postavo svoje sosede, na koncu spremenil v njenega gorečega oboževalca, za to pa nam ni bil ponujen noben sprožilni dejavnik. MC je prizore spreminjal precej poljubno in zamudil marsikatero priložnosti za smiselno menjavo, spremembe pa so bile včasih precej nepomembne in nepotrebne.

3 : 0 za Vse najboljše

Izziv 1: »Tu sn te čako.«

Vse najboljše so nam uprizorili agonijo čakanja na izbranko in njene notranje boje glede domenjenega zmenka. Nahajali smo se v kinodvorani. Tokrat so sodniki ponovno potegnili trobljo na plano, V. N. pa so dobili možnost, da prizor popravijo. Temu žal ni bilo tako, smo imeli pa vsaj element čakanja, ki so ga zahtevali sodniki.

Tega ne bi mogli reči za Tičožitje. Spremljali smo 3-mono, čakali pa smo na zrelost sira. Precej zmeden prizor z občasnimi menjavami očeta in mame ter očeta-mame je pozabil upoštevati element čakanja – razen če bi lahko to imenovali odtujen odnos med mamo-očetom in sinom. Na tej točki moram priznati, da obstaja možnost, da sem na kaj pozabila, ker je bil na prizorišču že precej aktiven Bravo. Bravo je produkt ohlapne varnosti v mariborski dvorani, razveseljeval pa nas je z glasnimi vzkliki: »Bravo, bravo!«, hkrati pa se je tudi doživeto vključeval v prizore. Rdeča nit večera je bilo definitivno premagovanje bariere med občinstvom in nastopajoči, saj je Bravo ponosno zastopal barve občinstva in pogumno branil naš ugled. Našo zbranost pa je pogumno branil moderator, ki je spretno krmaril med svojo nalogo voditelja in svojo nalogo krotitelja. Bravo!

2 : 1 za Tičožitje

Izziv 2: Frizer in stranka v pogovoru – ne smeta se pogovarjati o frizuri. Določi se jima odnos.

Vse najboljše so nam prikazali topel odnos med učiteljico zgodovine in njenim nekdanjim učencem, precej stereotipno prikazanim frizerjem, ki je bil tudi »topel«[3]. Simpatičen prizor, precej gledljiv, dovolj ozadja. Pogrešala sem edino kak aktualnejši problem, ki bi se ga lahko reševalo.

Tičožitje so nam prikazali odnos med frizerjem in njegovim mehanikom, vodilno čustvo njunega odnosa pa naj bi bilo zaničevanje. Umanjkal nam je kak bolj otipljiv odnos, saj se povezave med likoma praktično ni čutilo – kot bi spremljali dva popolna neznanca, zaničevanje pa je bilo prikazano le skozi rabo pretiranega fizičnega nasilja (če »brivskemu« klofutanju sploh lahko tko rečemo). Pogrešala sem kako bolj prefinjeno izkazovanje zaničevanja, katerega bi se verjetno lahko bolj korektno uprizorilo, če bi se bilo gradilo že na kakem prej obstoječem odnosu.

3 : 0 za Vse najboljše

Končni rezultat – 12 : 3

Tehnična premoč Vse najboljše je bila očitna, kar je tudi precej razumljivo, saj govorimo o izkušenih igralcih, neizkušenost pa je posledično Tičožitje stala zmage (vse sodniške ocene so pripadle Vse najboljše). Romanje v Maribor je bilo vseeno vredno svojega časovnega davka, če ne drugega zaradi krofov, ki smo si jih brezsramno privoščili na poti nazaj[4]. Nastopajočim pa en velik Bravo, ker so spretno odreagirali na raznorazne komentarje iz občinstva. V besedah Brava: »Ne se kregat«. Moj doprinos izreku: »Ne se kregat, saj je sam impro«.

Klik na fotko za pot do fotoalbuma na naši Facebook strani.

[1]Vsem neposvečenim v legendo o Bravu: obžalujte svojo neprisotnost na tekmi in dokončajte branje te reportaže. Prihaja razodetje.

[2]Tole je nekaj, kar sem enostavno morala dodati reportaži: glasbeni premor tule.

[3]S pepelom se posipam zaradi te šale, ampak je bila nujna.

[4]Očetu se opravičujem, ker mu nisem nobenega dostavila, kot je šega in navada, ko se gre na Trojane.